Jadranje po Kortezovem morju

Kortezovo morje je zaliv na zahodni mehiški obali, ki ga objemata dežela Sonora na vzhodu in Baja California na zahodu. Veliko ljudi, ki prijadra na ta konec sveta, tukaj tudi ostane. Midva sva ga raziskovala nekaj manj kot leto dni in lahko potrdiva, da ima prav poseben čar. Favna je izredno bogata: jadrala sva med morskimi levi,  kiti vseh vrst, delfini, kitovci, mantami, želvami, Američani, pelikani in pticami z modrimi tačkami. Vetra je več kot dovolj, posebno pozimi, val pa nikoli ne narase preveč, ker Kalifornijski polotok predstavlja naravni valobran pred valovi Tihega oceana. V bistvu se tukaj soočamo s podobnimi pogoji kot v Jadranu – malo vala in veliko katabatičnih vetrov.

Kortezovo morje

Kortezovo morje (map by freeworldmaps)

Tipični profil posadke, ki jadra po Kortezovem morju, je 60-letni ameriški par. Večina jih je v penziji, prodali so hišo in avto in skupna vsota je čisto dovolj za preprosto življenje na krovu. Kar nekaj je tudi mladih (30-, pa tudi 20-letnikov). Razlika je seveda ta, da mladi še nimajo penzije, tako da jih večina jadra 6 mesecev na leto, nakar med ciklonskim obdobjem odletijo domov, delajo 6 mesecev in se potem spet vrnejo v Mehiko. Drugi na lestvici po številčnosti so Kanadčani, potem pa zelo dolgo ni nikogar. Midva sva na primer v letu dni srečala 95% Američanov, 4% Kanadčanov, dve francoski posadki, dva Avstralca, enega Čeha in enega Hrvata.

Središče dogajanja je La Paz, kjer sva preživela kar nekaj mesecev in navezala veliko stikov. Ko je bilo treba dviginiti sidro in odjadrati dalje, nama je bilo kar težko pri srcu. Marsikdo pravi, da je to najtežji del križarjenja – stalno poslavljanje od prijateljev, za katere ne več, če jih boš še kdaj videl. Med jadralci se stiki navezujejo izredno hitro, veliko hitreje kot na kopnem. Popolnoma normalno je, da prijadraš v nov zaliv in pol ure za tem že pride mimo nekdo v čolničku, se predstavi in te povabi na večerjo na svojo jadrnico. Potem ga naslednji dan ti povabiš k sebi in po treh dneh druženja je že težko iti vsak svojo pot.

Vsega skupaj sva v Kortezovem morju prejadrala okrog 2000 navtičnih milj. Težko bi povedala, kaj je bilo najlepše. V La Pazu je bilo največ druženja in smeha, na otoku San Francisco sva našla najlepši razgled, v ribiški vasi San Evaristo pa najbolj srčne domačine (s katerimi sva prežurala novo leto). Loreto je najino najljubše mesto, Santa Rosalia ima najino najljubšo marino (čeprav razpada), Los Islotes najlepše potapljanje (v družbi morskih levov), Puerto Los Gatos najbolj posebno plažo, Isla Rasa pa največ ptic, kar sem jih kdaj  videla na kupu. Posebno lepo nama je bilo tudi takrat, ko sva dobila obiske (živalske in človeške).

Ptice na otoku Isla Rasa

Ptice na otoku Isla Rasa

thanks

Družabnih trenutkov v La Pazu res ne manjka

loreto

Loreto

Panorama

Otok San Francisco

los gatos

Puerto Los Gatos

jasna dani 365

Obiski!!

evaristo

Noro novoletno praznovanje v vasici San Evaristo

dive_los_islotes 052

Moski levi na otoku Los Islotes

Kaj pa sva v Baji Californiji pogrešala?

1. Zelenje (drevesa, grmovje ali vsaj travo!!)

2. Dež (kar je po vsej verjetnosti vzrok za točko 1…)

3. Kruh (imajo sicer polno pekarn, a v njih prodajajo samo sladke kruhe rumene, roza in sinje barve, potresene z dodatnim sladkorjem. Če jih vprašaš, ali imajo kaj kruha, te čudno pogledajo in rečejo: “Pan? Noooooo….!” kot da si jih vprašal, če prodajajo zimske gume)

4. Etnično glasbo (na najino veliko presenečenje v vseh lokalih in na vseh praznikih vrtijo komercialno pop glasbo)

Comments

comments

This entry was posted in Uncategorized and tagged , , , . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

wp-puzzle.com logo