Leto 2014 v številkah

Ob koncu vsakega koledarskega leta rada vzamem v roke ladijski dnevnik in številčno pregledam minulih 365 dni. Nekateri podatki so predvidljivi, drugi pa še mene presenetijo.

Poglejmo, kaj sem odkrila o letu 2014:

 

Število dni jadranja: 86

To znaša malo manj kot 25 odstotkov, se pravi, da sva približno eno čertino leta preživela na odprtem morju.

Število noči Calypso Jasna Rick
– na sidru 283 (77%) 280 283
– na odprtem morju 50 (14%) 50 50
– v ladjedelnici 17 (5%) 0* 0*
– na muringu (boji) 15 (4%) 32 32
– v marini 0 (0%) 0 0
– v hiši 0 (0%) 3** 0

* Januarja sva Calypso dvignila iz vode, a nisva smela spati na njej, zato sva se začasno preselila na jadrnico Luci, ki je takrat bila na muringu.

** Marca sem šla za 3 dni v San Diego in spala pri znanki, zato se samo Rick lahko hvali z dejstvom, da v lanskem letu ni niti enkrat prespal na kopnem!
toau&tahiti 175

Število prejadranih navtičnih milj: 4696

Najdaljše jadranje brez premorov: 32 dni (Mehika – Polinezija)

Število ur motoriranja: 167 (od tega približno tretjino za pot od Tahitija nazaj na Markeze)

Poraba goriva: 270 litrov (iz Mehike sva izplula z 290 litri)

 

 

OTOKI in SIDRIŠČA

 

Število obiskanih otokov: 10

Število obiskanih zalivov-sidrišč: 22 (ne glede na to, če sva se kam večkrat vrnila)

 

Od teh 22 sidrišč je bilo 9 takih, ki bi jih lahko imenovala “civilizacija”, kjer sva imela trgovino in internet. Večina (13) pa je bila brez interneta in trgovine. Izračunala sem tudi zanimiv podatek, da sva v preteklem letu preživela 139 dni, torej 38% časa brez dostopa do interneta, trgovine, banke in pošte.

DSC00668

 

Še en zanimiv izračun je ta, da sva preživela povprečno 14 dni v vsakem sidrišču. Seveda je to le statistika, ponekod sva preživela en dan, drugje en mesec. Vseeno pa se mi to zdi zanimiv podatek, ker večina jadralcev potuje veliko hitreje. Dodala bi še to, da sem ravno pred kratkim razmišljala, koliko časa mine, preden se naveličavam lepega zaliva (grdeva se naveličam v enem popoldnevu…). Po občutku sem si rekla, da je to približno 14 dni, in številke pravijo, da je temu res tako.

 

Več v Polinezijskih novicah...

Posted in Uncategorized | Tagged , , , | Leave a comment

Prazniki na toplem…

Dragi bralci

December je za nami in z njim tudi praznovanja. V tropskih krajih sicer pogrešamo božično vzdušje, ki ga lahko nudijo samo zasnežena mesta in okrašene ulice, a kljub temu smo si znali narediti lep konec leta.

december 2014 019
Božič sva preživela na plaži, kot se za tropski božič pač spodobi.

Bila sva v družbi domačina Stevena, s katerim sva pekla kruhovec in jedla mange.

DSC00908

 

Na silvestrovo pa je bila družba bolj številna.

DSC00942

Polinezijsko-francosko-slovenska dekleta

A tudi po novem letu se praznovanja nadaljujejo:

danes na primer praznujeva 5 let skupnega jadranja in 10.000 prejadranih milj.  Več o tem v Polinezijskih novicah

Lep pozdrav vsem iz Nuku Hive

 

Posted in Uncategorized | Tagged | Leave a comment

Ena banana, dve banani, 107 banan

Če je ena stvar, ki je na Markezih res ne manjka, potem so to banane. V vsaki vasi, pa še tako majhni, bomo dobili koga, ki nam bo z veseljem za nekaj evrov prodal (če ne celo podaril) velik šop banan. Ko sem prvič dobila tak šop na barko, sem ugotovila, da je banan veliko več kot se mi je zdelo na prvi pogled. Takrat sem jih preštela 107. Kot si lahko predstavljate, je tak šop zelo težek. Če imamo srečo, se bo prijazni konj javil, da nam jih pomaga nesti do obale…

DSC00689

sicer pa si bomo morali pomagati sami…

DSC00690

Problem nastane, ko vse te banane naenkrat dozorijo. Le kaj bi z njimi? Nekaj jih sicer pojemo kot prigrizek v teku dneva, kaj pa ostale?

Če se jih nočemo prehitro naveličati, moramo biti kreativni. Tukaj navajam nekaj idej, v slučaju, da bi kdo od vas kdaj imel podobne težave…

P1290929

Bananini čipsi – banane morajo biti še zelene, narežemo jih na tanke rezine in pocvremo v olju, ki smo mu dodali nekaj koščkov ingverja. Posolimo, ponudimo s sladko čilijevo omako… in že jih ni več!

P1300023

Banane razpolovimo po dolžini, prelijemo s čokoladno omako in potresemo s kokosom

P1290917

Cimetove bananine rezine: V ponvi stopimo maslo, dodamo malo sladkorja, veliko cimeta in nekaj žlic pomarančnega likerja (lahko tudi ruma). Dobro premešamo, dodamo bananine rezine in jih nekaj minut cvremo, vmes nekajkrat nežno premešamo

 

Bananini piškoti - seveda je tu veliko možnosti. Jaz imam najraje "extra-zdravo" različico: banana+ovseni kosmiči+med+rozine+naribano jabolko+cimet+ (po potrebi) malo polnozrnate moke

Bananini piškoti – seveda je tu veliko možnosti. Jaz imam najraje “extra-zdravo” različico: banana+ovseni kosmiči+med+rozine+naribano jabolko+cimet+ (po potrebi) malo polnozrnate moke

V Polineziji banane pogosto skuhajo v kokosovem mleku

V Polineziji banane pogosto skuhajo v kokosovem mleku

Italijanka različica: banane z Nutello in Amaretti

Italijanka različica: banane z Nutello in Amaretti

In  seveda še dobre stare… P1300030

...bananine palačinke!

…bananine palačinke!

 

 

Potem so tu še torta z bananami, bananino pecivo in razni napitki, npr. mleko+banana+cimet+med v mešalniku. Tisti, ki imate zmrzovalnik, lahko zelo zrele banane enostavno zmastite z vilicami in date na mrzlo – in naslednjega dne imate dietetični sladoled!

Ko smo vse to skuhali, spekli, zmrznili in pocrvrli ugotovimo, da nam ostaja še 62 banan!!!

Takrat nas reši samo sušilec. O tem sem že enkrat pisala, pa bom ponovila, ker me je nekaj ljudi spraševalo po tem:

Banane lahko narežemo na različne načine, jaz imam najraje paličice

Banane lahko narežemo na različne načine, jaz imam najraje paličice

 

Sušilec lahko naredimo sami, dobro je, če ima luknjice, da lahko zrak kroži tudi od spodaj - npr.mreža je dobra alternativa

Sušilec lahko naredimo sami, dobro je, če ima luknjice, da lahko zrak kroži tudi od spodaj – npr.mreža je dobra alternativa

P1310390

Pod tropskim soncem se banane sušijo 2 do 3 dni, v Sloveniji boste verjetno potrebovali 4 sončne dneve…

 

Različne oblike posušenih banan

Različne oblike posušenih banan

Tako, da veste:

če me kdaj zaprejo v živalski vrt, mi vsako nedeljo prosim prinesite dve vreči banan – eno zame, eno za moje opičje sosede.

 

P1310121

 

 

Posted in Uncategorized | Tagged , , , , | Leave a comment

Želite postati del mojega vsakdana?

Razmišljam o besedi »vsakdan«. Na jadrnici nimam slovarja, zato ne vem, kako so najbolj modre slovenske glave obrazložile njen pomen. Naj torej poskusim sama: vsakdan je zame skupek dejavnosti, ki so za določenega posameznika običajne. Če smo se nečesa že dolgo navadili, potem je to naš vsakdan. Za nekoga je vsakdan zjutraj sesti v avto in se odpeljati do urada. Zame je vsakdan odveslati do obale. Za nekoga je nedelja, če gre k morju, jaz pa se počutim nedeljsko, če se kam peljem z avtomobilom. Pa ne mislite, da pretiravam. V tem koledarskem letu sem se le šestkrat peljala z osebnim avtomobilom. To je zame tako nevsakdanje, da vam celo znam povedati točne kraje in datume: 3. in 27. januarja v La Pazu, 3. marca v San Diegu, 24. marca v Cabo San Lucas, 4. maja na Hiva Oi in 22. septembra v Papeeteju.

 

DSC04618

Moj avtomobil

Zakaj pišem o vsakdanu?

 

Ker sem se zamislila nad tem, da živeti na jadrnici zame že dolgo ni nič posebnega. Z leti sem se tako navadila na to »izrednost«, da se je počasi prevesila v običajnost. Zato mi je včasih težko se spraviti k pisanju, ker se mi zdi, da nimam nič zanimivega – izrednega, kar bi bilo vredno pisanja/branja. Potem pa se spomnim na vas bralce. In se zavem, da če plavanje v družbi morskih psov zame ni več nobena novost, to še ne pomeni, da ne bi bilo zanimivo branje za nekoga, ki sedi za računalnikom v deževni evropski jeseni. Premislila sem in sklenila, da bom začela bolj pogosto pisati. Moji dnevi so polni dogodkov, misli, srečanj in izkušenj, ki bi jih rada delila z vami. V zadnjih letih sem sicer objavljala v takih in drugačnih revijah, toda kriza je udarila tudi po medijih, honorarji se nižajo in to mi ne zadošča več.

Jaz rada pišem in vem, da je veliko vas, ki me radi berete. Kaj naj torej?

Po dolgem premisleku sem se odločila, da stopim naravnost do bralcev. Pisala bom članke, jih opremila z nekaj fotografijami in jih po elektronski pošti pošiljala naravnost vam.

Zakaj ta oblika?

1. Ker raje pišem več krajših člankov kot enega dolgega

2. Ker lahko pišem bolj osebno

3. Ker vem, da me berejo tisti, ki jih res zanima

4. Ker mi lahko odgovorite

Pisanje je zame delo, ki mi omogoča potovanje, zato bo naročnina na moje članke proti plačilu, 20 evrov za 52 člankov. Ne vem, ali bo dovolj zanimanja za moje pisanje, a zdi se mi vredno poskusiti. Če me je življenje kaj naučilo, potem je to to, da ne bomo nikoli zmagali, če nikoli ne tvegamo.

Več o naročnini na moje članke iz Francoske Polinezije lahko preberete s klikom na spodnji gumb.

Enoletno potovanje po Polineziji

HVALA!

 

Posted in Uncategorized | Tagged | 9 Comments

Obvestilo za bralce

Dragi bralci

foto1

Po enem mesecu civilizacije sva spet v tropskem raju otočja Tuamotus, na atolu Fakarava

najprej vsem lep pozdrav iz pomladi.

Po enem mesecu Tahitija sva jadrnico obrnila proti vzhodu in se vrnila nazaj na otočje Tuamotus, ki naju je tako očaralo, da se ga sploh ne moreva nagledati. Spet sva na atolu Fakarava, kjer je (če je to sploh možno) še lepše kot prvič. Tukaj čakava na primeren veter za jadranje proti severu, kamor morava zbežati pred prihodom ciklonov v decembru.

Vem, da veliko bralcev sledi mojemu potovanju na straneh Vala, zato se mi zdi prav, da vas obvestim , da me v oktobrski in novembrski številki ne boste našli.Od decembra dalje pa me boste lahko spet redno brali.

Naj izkoristim priložnost in se zahvalim vsem tistim, ki me že leta berete in mi pošiljate komentarje na moje pisanje. Vedno je lepo dobiti povratne informacije…

Tropske pozdrave iz Polinezije

Jasna

 

Posted in Uncategorized | 2 Comments

Črni biseri

Iskreno povedano, Papeete nima veliko lepega. Prestolnica Francoske Polinezije ima veliko ljudi (polovica vseh državljanov živi tukaj), veliko avtomobilov in posledično prometa, veliko (preveč) trgovin in veliko turistov. Po dolgih mesecih samotnih otokov in oceana so bili prvi dnevi civilizacije zelo evforični. Prvi dan se sploh nisva mogla nagledati vsega. Parkirišča se mi niso še nikoli prej zdela tako očarljiva. Da o prepolnih trgovinah sploh ne govorimo! Tiste, ki sva jih do sedaj našla na svoji poti na različnih otokih, so premogle bolj malo svežega – kakšno čebulo, dva gumijasta korena in nekaj posušenega krompirja. Ko sva vstopila v prvo veleblagovnico, sva vstopila v nebesa. Kot otroka v trgovini bonbonov… Sadje, sir, pršut, salame, jogurti, svež kruh, čokolade!

tahiti 089

Najdražja ogrlica v trgovini – 402.247 evrov

Toda tudi obilja se kmalu naveličamo…

Obisk mesta je bil prvič vznemirjujoč, drugič še zanimiv, trejič pa že mora. Edina stvar, ki je meni všeč, je ogled butikov s črnimi biseri. Čeprav sem jih videla že na Tuamotih, je tukaj še lepše, saj samo najlepši biseri odpotujejo na Tahiti in najdejo mesto v trgovinah za bogate turiste. Ja, cene so pa take, da veliko pašem oči in malo kupujem. 🙂

 

 

Obiskala sem tudi muzej črnih biserov, kjer lepo razložijo vse o gojenju teh svetlikajočih krogljic. Na fotografijah lahko vidite, da so zelo različni med sabo, tako glede na barvo kot na obliko. Najdražji so popolnoma okrogli, poleg njih pa imamo še gumbe, solze, polkrogle itd.

tahiti 099

Biserne kopalke…

tahiti 095

Polinezijske školjke uporabljajo za marsikatero umetnino, saj se zelo lepo bleščijo

tahiti 102

Barve in oblike polinezijskih biserov

tahiti 100 tahiti 117

Posted in Uncategorized | Leave a comment

Jadranje preko Tihega oceana – Video

Dragi vsi

Nekaj dni grdega vremena me je prislilo k temu, da sem se koncno spravila in dokoncala video najinega jadranja preko Pacifika.

Ogledate si ga lahko tukaj.

mavrica

Posted in Uncategorized | 2 Comments

Raj na Zemlji

Dragi prijatelji

kot obljubljeno se oglašam z raja na Zemlji. Če me bo odslej kdo vprašal, kje so nebesa, mu bom dala točne koordinate: 16S 145W.

Najin prvi koralni atol je bil Kauehi. Odjadrala sva v jugozahodni kot lagune, kjer sva bila dobro zavarovana pred vetrom in valovi. Bila sva popolnoma sama. Po nemirnih sidriščih na Markeških otokih, kjer pogosto potrebuješ krmno sidro, da se ti ne zmeša, je bila umirjenost tega atola pravi balsam za dušo (in živce).  Imela sva še polno sadja z Markezov, tako da je bila Calypso prav tropsko okrašena…

boat

rick copy

 

Nekega dne sva se med poležavanjem na plaži lotila prastare igre izdelovanja ladjic, ki se je seveda končala s pravo regato.

Rick se je odločil za jadrnico iz grenivke, jaz pa sem izbrala kokos.

jasna copy

Moj zmagovalni adut pa je bila posadka, kapetan Rak je odlično opravil nalogo krmarjenja in zmagal z veliko prednostjo.

Tekmovanje si lahko ogledate tukaj.

Potem sva odjadrala dalje, do atola Fakarava, ki je veliko večji in veliko bolj turističen (število turistov na Fakaravi: 31, število turistov na Kauehiju: 0).

 

Najbolj zanimivo je v južnem prehodu, kjer je na tisoče ribic in barvanih tuamotu2koralov, voda pa je tako kristalno čista, da se zdi zrak. Odločila sem se, da si privoščim potop z opremo, česar že skoraj 3 leta nisem naredila. V krajih, ki jih obiskujeva, je namreč maska z dihalko čisto dovolj. V Mehiki sem se med drugim udeležila tudi tečaja prostega potapljanja, tako da za spust do 10m po novem ne potrebujem opreme. Toda v tem prehodu je bilo nekaj, kar me je posebno zanimalo. In ti “nekaj”  so se skrivali na globini 30m. Če vas zanima, kaj me je zvleklo pod vodo, si lahko ogledate kratek video, ki sem ga posnela med potopom.

Sedaj pa še malo slikic…

tuamotu6 tuamotu5 tuamotu4

tuamotu3 tuamotu1 snork

Jutri odjadrava do naslednjega atola, Toau, potem pa počasi na Tahiti, ker sedaj že krepko potrebujeva trgovino-vodo-tuš-pralnico-sladoled!

Hasta la proxima

 

Posted in Uncategorized | Tagged , , , , | 4 Comments

Od Markezov do Tuamotov

Dragi vsi
minilo je velko casa od zadnjega zapisa… to pa v glavnem zato, ker se ze en mesec potepam po krajih, ki nimajo interneta. Najprej sva obiskala se en zanimiv otok v Markezih, Ua Pou, kjer sva si ogledala dve vasici in nakupila vse polno sadja, potem pa sva odjadrala na jug. Po aprilskem jadranju se nama je to zdelo relativno kratka plovba, pa je pravzaprav dlje kot ce bi sla iz Sesljana do Grcije. Ja, v Pacifiku so take razdalje popolnoma obicajne. Po  petih dneh cudovitega jadranja in 527ih miljah sva prispela do atola Kauehi v Tuamotih. Ti atoli so nekaksni koralni obroci sredi oceana, ki imajo en prehod (vcasih dva ali tri) skozi katerega lahko vstopimo in se v trenutku znajdemo v popolnoma drugacnih okoliscinah – zunaj veliki valovi in kilometrske globine, v atolu pa mirna voda, kot bi bili na jezeru. Barve v teh atolih so sanjske, a to boste videli, ko pridem do interneta in objavim kaksno fotografijo. tezko je opisati te kraje z besedami… Zato naj zaenkrat le povem, da sva vceraj prispela do naslednjega atola Fakarava, ki je eden vecjih v Tuamotih. Dolg je skoraj 50 milj, ki jih bova prejadrala v naslednjih dneh. Toda predno greva kamorkoli, se bova nekaj dni potapljala okrog tega juznega prehoda, ki je -baje- ena najlepsih potopljaskih tock na tem koncu sveta. Kaj vec o potapljanju z morskimi psi, nakupovanju crnih biserov, regati v Kauehiju, vijuganju med korali in srhljivih prehodih v atole bom napisala, ko odjadrava na sever Fakarave, kjer imajo internet. Do takrat pa mi verjemite, da je tukaj preprosto… sanjsko.
Lep pozdrav vsem iz Francoske Polinezije
Jasna

Posted in Uncategorized | 2 Comments

Še malo o plovbi čez Pacifik

Dragi vsi

Danes sta minila dva meseca, odkar sva prijadrala v Polinezijo.

Večino tega časa sem preživela pred računalnikom in pisala o najini plovbi. Moje pisanje – dnevnik lahko preberete v junijski, julijski in septembrski številki Vala Navtike ali pa lahko poslušate kratke oddaje, ki so na sporedu na Radiu Trst A vsak ponedeljek in četrtek okrog 9.15 (NOV URNIK!), od junija do septembra.

Vse to pisanje mi je pomagalo podrobno podoživeti plovbo. Nasplošno rick pri jamborulahko rečem, da je bila plovba zahtevna, toda bolj psihično kot fizično. Veliko jadralcev poroča o izmučenosti, pomanjkanju spanja in slabosti, toda midva nisva bila utrujena, ko sva dospela do Polinezije. Lahko bi nadaljevala še en mesec…

Nekdo me je pred kratkim vprašal, kolikokrat sem se na plovbi vprašala “MA KI ME LO GA FATO FAR??”, po slovensko bi verjetno rekli “Le komu na čast sem se spravila sem?”

Niti enkrat. Nisem se vprašala, ker dobro vem, kdo me je spravil na ocean. To je bila tako močna želja, tako močen klic, da se mu preprosto nisem mogla upreti. Pred odhodom sem vedela, da ne bo lahko, toda sem tudi vedela, da si tega tako želim, da bo vredno vsega truda.

“Tudi če bo grozno,” sem si rekla “moram iti. ”

Ker če ne grem, mi bo za vedno žal. Sem pač čutila, da je to nekaj, kar v življenju moram narediti in dokler ne bom prejadrala oceana, ne bom imela miru. Zato se nisem nikoli vprašala, zakaj sem tam.

Priznam pa, da sem si nekajkrat  potiho rekla: “Hmmm… mogoče pa to ni bila najbolj pametna ideja.”

Toda to je mimo in sedaj ostaja samo ponos, da nama je uspelo, in lepi spomini (grdi spomini imajo izredno kratko dobo trajanja – pravijo, da je kratek spomin razlog, da gredo jadralci spet na morje in da imajo ženske več kot enega otroka :)).

Predno zaključim, dolgujem nekaj zahval. Najprej moji tri M-ji, ki mi stalno pomagajo na daljavo…

Hvala Mitji, ki je dnevno skrbel za mojo pošto. (in ki te dni pregleduje moje pisanje)

Hvala Markotu, ki je objavljal dnevnik na spletno stran.

Hvala Miha za pomoč pri Calypso-računih.

Hvala tudi vsem tistim, ki ste mi pisali med plovbo. Posebna hvala Srečotu Pust za vremenske napovedi!

In hvala Ricku, da me je srečno pripeljal na drugo stran, da je skrbel zame in za jadrnico in da je skratka najboljši kapetan, kar jih morje premore.

Video o jadranju iz Mehike v Polinezijo pa je v pripravi…

p.s. Potrebujem kakšno idejo za zaključni del dnevnika – zanima me, kaj vas zanima. Imate kakšno vprašanje, namig? Vsaka ideja bo dobrodošla…

 

Posted in Uncategorized | Tagged , , , , | 9 Comments