O predsodkih

Že nekaj časa sem razmišljala, da bi napisala kaj na to temo, ker se mi zdi, da je predsodek o lenih, nepoštenih in nasilnih Mehičanih eden izmed najmanj zasluženih. Svet zadnja leta posluša le slabe novice o nasilju med karteli in čeprav je to realen problem, ga ne moremo posplošiti nad celotno populacijo. Zunanje ministrstvo ZDA je izdalo uradno sporočilo svojim državljanom, naj se izogibajo potovanj v Mehiko. To je kot da bi rekli, naj se izogibamo potovanj v Italijo zaradi mafije. Vsi vemo, da mafija obstaja, da je problem (ogromen problem), vemo pa tudi, kdo je tarča mafijskega atentata. Prav gotovo ne ameriški turist, ki se sprehaja po Benetkah. 

 

Mehiška ekonomija zaradi tega zelo trpi. Dolgo časa so živeli od ameriškega turizma, ki je v zadnjih desetih letih dobesedno izginil. Malo je kriva ekonomska kriza, malo 9/11, največ pa protireklama v ameriških medijih. Tisti Američani, ki si drznejo priti v Mehiko, so izredno presenečeni, da niti od daleč ni tako, kot predstavljajo mediji. Veliko jih piše v časopise, revije in bloge o svojih izredno pozitivnih izkušnjah pri južnih sosedih. 

 

Te dni sva se tudi midva prelevila v turista (več o tem kdaj drugič). Obiskala sva kar nekaj krajev, ki so pred 10 in več leti cveteli od turizma, imeli 20 hotelov za vse okuse in bogato turistično ponudbo. Danes je od tistih 20 hotelov 10 zaprtih, 5 na pol propadlih in 5 praznih. Turistični uradi so zaprti, ker očitno ni povpraševanja. Midva sva trenutno edina gosta v hostlu, ki premore 30 sob, čeprav se nahajava v osrčju največjega kanjona v Severni Ameriki v najvišji sezoni. Prijatelj, ki dela v turizmu, nama je povedal, da je danes 90% turistov Evropejcev, 5% Kanadčanov in Avstralcev-Novozelandcev in le 5% Američanov. Kljub temu, da se lahko iz ZDA do sem pripeljemo v avtomobilu v dobrih sedmih urah… 

 

Danes sem v tržaškem dnevniku brala o nasilju (posilstvu in umoru) nad mehiškim dekletom v Splitu. Velikokrat (na žalost) berem o nasliju v Sesljanskem zalivu, mojem domačem kraju. In moram priznati, da se v Mehiki počutim varneje kot doma. Nikoli se če nisem počutila ogroženo (isto ne morem reči za Ljubljano). Ljudje so med najbolj prijaznimi, kar sem jih srečala po svetu. Vedno si bodo vzeli čas in ti pomagali. Zelo so pošteni. Ko sem lani pozabila svoj potni list v javni telefonski govorilnici in se vrnila po treh urah, je bil še vedno tam. Ko sva izgubila mobitel, so naju poiskali, da nama ga vrnejo. Pred nekaj dnevi sva se zaradi daljše okvare na bankomatu znašla brez denarja in uslužbenec hotela nama je posodil 500pesov (40€).  In ko je Rick enkrat dvignil denar iz bankomata in sedel v avto, da se odpelje, je nekdo potrkal na šipo avta in mu vrnil kreditno kartico, ki jo je Rick pozabil v avtomatu. Toliko o nepoštenih Mehičanih…

 

Res je, da je Mehika lahko nevarna, če si ob nepravem času v nepravem kraju. Ravno tako kot sta lahko nevarni Italija in Slovenija. Sredi noči se ne bom sama sprehajala po zakotnih ulicah v Tijuani, pa tudi ne po Palermu ali Ljubljani. Kar pa ne pomeni, da so Slovenci in Italijani slabi ljudje!

 

Comments

comments

This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

wp-puzzle.com logo